Visoki življenjski jubilej je dočakala zdravega duha in veselega razpoloženja V sredo, 22. septembra je v Centru Slovenske gorice, v Lenartu, potekala slovesnost ob praznovanju 103 obletnice rojstva Marije Cafnik iz Hrastovca. V mali dvorani, kjer so se ob slavljenki zbrali najbližji sorodniki, je slavljenko sprejel in pozdravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger. Ob izročitvi šopka rož in čestitki je med drugim povedal: »Vem, da vaše življenje ni bilo lahko, saj ni bilo z rožicami poslano. Veliko ste pretrpeli, da ste lahko preživljali svojo številno družino. Kot šiviljo so vas ljudje potrebovali in spoštovali. Tudi moji stari starši so bili deležni vaših šiviljsko- krojaških uslug. V imenu občine in v svojem imenu vam čestitam, za ta lep življenjski jubilej, obenem pa vam želim da bi zdravi preživljali pozna življenjska leta.« Slavje je z zapetimi pesmi popestrila priljubljena pevka Anita Kralj, ki ji je na tak način čestitala za njen visok življenjski praznik. Slavljenki so nazdravili z zlato radgonsko penino in ji zapeli napitnico, kateri je pritegnila tudi slavljenka. Po končanem delu uradnega sprejema pri županu, smo se z njo zapletli v razgovor, kjer smo izvedeli veliko zanimivega iz njenega življenja. Čila in zdravega duha, nam iz svojega življenja povedala marsikaj zanimivega. Kot je omenila, bi vse kar ima za povedati ne šlo v debelo knjigo. Takó tudi je. Vseeno bomo na kratko povzeli njeno življenjsko izpoved.
Rodila se je v družini Zorčič v Vukovju pri Pernici, 22. oktobra 1907. leta, v kateri so se rodile štiri hčerke. Po osnovni šoli se je pri Mariji Vukelič v Jarenini izučila za šiviljo in se zaposlila pri Justini Fridau na Studencih v Mariboru. Tam je leta 1928 opravila mojstrski izpit. Leta 1929 se je v tedanji Šmarjeti ob Pesnici, danes je to Pernica pri Mariboru, poročila s Francem Cafnikom, ki je bil rojen 1903. leta in je umrl 1983. leta. Po poklicu je bil kolar. Po poroki sta se kot viničarja naselila v hiši blizu Hrastovca, ki je bila last bogataša Ornika iz Ptuja. Po 12 letih viničarstva, sta si v Hrastovcu, kjer sedaj živi, kupila zemljo in si gradila hišo, v katero sta se vselila 1948. leta. Tam sta odprla vsak svojo obrt, mož kolarsko ona šiviljsko. Vodila sta jo vse do časa ustanavljanja zadrug. Marija je v času, ko je imela obrt, izučila 5 vajenk. Ker nista hotela v zadrugo, sta obrt odjavila in delala na črno, da sta lahko preživljala družino. Ob tem sta, kakor pri vsaki hiši, redila po tri krave in svinje, kar je dajalo pomemben delež za preživetje družine.
Ob obujanju spominov na minula leta so se ji tu in tam orosile oči. Kako se tudi ne bi, ko pa je v svojem življenju doživljala težke trenutke. V zakonu se jima je rodilo 10 otrok, od katerih živijo štiri hčerke Elica, Gustika, Marica in Milka. Otroci so si ustvarili družine in jo nagradili s potomci, saj ima 15 vnukov, 22 pravnukov in 2 prapravnuka. Pri naštevanju svojih otrok se ji je ustavila beseda, nato pa nadaljevala. »Začela se je druga svetovna vojna. Ob napadu Nemcev so se jugoslovanski vojaki, ki so imeli bunker pod našo hišo, predali z belo zastavo in se razbežali, ter za sabo pustili veliko streliva. To je bilo usodno za moje tri sinove.« Spet je ustavila pogovor in si obrisala solze, ki so privrele na dan in nadaljevala: »Bil je veliki petek, 11. april 1941. Pripravljali smo se na praznovanje velike noči. V kuhinji sem mesila testo za velikonočni kruh. Nenadoma sem slišala strašen pok. Šla sem pogledat, kaj bi to bilo.V grozi sem zagledala prizor. Mojih sinov, starih 7, 8 in 10 let, ni bilo več. V sekundi jih je raznesla mina, s katero so se igrali. Tega prizora, kot mati, nisem mogla nikoli izbrisati iz spomina. Še danes me obide groza, ko pomislim, kako so morali tako igrivi otroci zapustiti ta svet.«
Z možem sta z otroki doživljala tudi lepe trenutke. Veliko ji je pomenilo lepo družinsko življenje. Vesela je, da jo otroci z družinami radi obiščejo. Vesela je, da za njo lepo skrbi snaha Marija, ki je bila poročena s sinom Pavlom, kateri je pred nekaj več kot letom umrl. Kljub letom še vedno, ko je potreba, kaj skuha. Kot je povedala, rada kuha, le da ji pojenjajo moči. Dneve si krajša tudi z branjem časopisov.
Veliko zanimivega nam je še povedala iz življenja na vasi iz preteklosti. Spominja se časov, ko je v Maribor peš nosila sir in smetano, ter »našopane«(na silo krmljena perutnina) kokoši in piščance. Tudi na tak način so prišli do denarja, ki so ga potrebovali za preživljanje in dokup zemlje. Spominja se še pešpoti po katerih je hodila v Maribor in k maši v Voličino. Naj omenimo, da je na mamino praznovanje najdalj prišla hčerka Elica, ki že 44 let živi v Švici.