Košnja na motorno kosilnico z nitko jo ne zanima V idilični vasici Komarnica, ki je znana po znani Turistični kmetiji Breznik, včasih pa po znanem krojaču Karleku Ferencu, smo se srečali s 73 letno Katarino Ješovnik. Srečanje je bilo naključno, saj smo se pri njej ustavili zato, ker smo jo opazili pri košnji trave s koso. Pozdravili smo jo in jo prijazno nagovorili. Ker je redko srečati kosca s koso, še redkeje, da bi kosila ženska, smo bili radovedni, kako to da še prime za koso. »Kot vidite je sadovnjak pokošen s kosilnico. Z njo pa ne more pokositi vsakega roba. Pri tem je še vedno najbolj priročna kosa. Drugi take »ostanke« košnje kosijo z motorno kosilnico na nitko, meni pa to ni zanimivo.«
Katarina Ješovnik, ki se je rodila na veliki petek 1936. leta v Komarnici, kjer tudi vse življenje živi, se je vse življenje posvetila družini, gospodinjstvu in delu na mali 2,60 ha posesti. V službi je bil le mož Janez, ki pa je že umrl. V družini se ji je rodilo pet otrok, od katerih živita le Stanislav in Jožek. Jožek, ki je zaposlen v podjetju Montaža Lončarič, se je poročil v Pristavo. Z ženo Jožico in sinovoma Alešom in Blažem, jo pogosto obišče. Tega je nadvse vesela. Pri njej pa živi sin Stanislav, ki pa si ni ustvaril družine. »Kakor je bilo v preteklosti na deželi navada, je bil zaposlen le mož. Sama sem skrbela za gospodinjstvo in obdelovala zemljo. Imeli smo po dve kravi, svinje in kokoši. To je bilo tedaj nujno za, saj ena plača ni bila dovolj za preživljanje družine. Tedaj smo pokosili vsako »fliko« zemlje. Manjše površine, robove ob cesti in ob njivah, smo kosili za sprotno krmljenje živali. S travo so smo poleti krmili krave in svinje. Za svinje smo kosili manjšo travo, ki smo ji rekli "tratnica". Krmili smo jih tudi z deteljo. Ob delu na posesti sem hodila tudi na tabrh k večjim kmetom v okolici. S tem sem si odslužila prevoz, oranje, ter tudi kakega malega prašička, ali kot smo rekli prase.«
Katarina, kličejo jo tudi Katika, se ne more načuditi, kako se je spremenilo življenje. Ljudje nimajo več živine, nima je tudi ona, zato ne vejo kam s travo. Večje površine, ki jih je mogoče obdelovati s stroji, vzamejo v najem, za manjše pa se nihče ne zanima. Katika je dala take površine v najem brez plačila, le da ji zorjejo manjšo njivico, kjer posadi kar potrebuje za svoje kokoši in zajce, ki jih ima pri hiši. Kot je povedala, ji najemniki njene Kozarovi, to bogato poplačajo tudi z darovi. Hudo ji je, ko pokosi sadovnjak in posuši travo, da jo mora zažgati, ko pa je bila trava v preteklosti tako cenjena.
Katika je zgovorna ženska. Še veliko zanimivega nam je povedala. Pri njenih letih se je v glavi nabralo veliko zanimivosti. Ne more si zamisliti, da so časi, ko so ljudje hodili povsod peš, tako hitro minili. Vsi se vozijo z avtomobili. Včasih je bil avtobus, ki je peljal od njenih sosedov Bolkanovih ali Omulečovih, nabito poln delavcev, ki so se vozili na delo v Maribor. Med njimi je bil tudi njen mož Janez, danes pa vozi skoraj čisto prazen. Še nekaj je omenila. Veseli se vsakega obiska. Posebno vesela je, ko jo obišče 74 letni bratranec Peter Ješovnik, ki je rojen na Drvanji, sedaj pa živi v Trotkovi pri Benediktu. Ob njegovem obisku rada obujata spomine na preteklost in se tako duševno »okrepita«.