Lepi časi gostinske dejavnosti so preteklost, nam je ob našem obisku povedala Mateja Jurinec, Gostilni Klobasa, ki vodi gostlno v Šratovcih pri Radencih. Gostilno, ki stoji ob prometno najbolj obremenjeni cesti na področju Štajerske in Prekmurja, kjer vsak mesec pelje mimo več kot 100.000 tovornjakov, sta leta 1969 odprla Angela in Karel Klobasa. O tem nam je Angela Klobasa, ki je v pokoju, povedala: »Gostinski poklic sem imela nadvse rada. Gotovo me je v ta poklic pritegnilo to, da je bila mama 30 let zaposlena v gostilni Ivana Hiblera v Gornji Radgoni. Tako sem se tudi jaz po osnovni šoli odločila za gostinski poklic. Tedaj sem se učila v znani radgonski Kolodvorski restavraciji, ki je delovala v okviru Gostinskega podjetja Gornja Radgona, katerega je vodil Milan Elbl. Leta 1963 je bila odprta znamenita Radgonska klet, ki je privabljala številne goste iz bližnje in daljne okolice, ter tudi iz sosednje Avstrije. Tudi v tej kleti sem delala. Ker sem si želela izpopolnjevanja v poklicu, sem se nekaj za časa zaposlila v gostinstvu na Tirolskem in v sosednjem mestu Bad Radkersburgu v Avstriji. Leta 1967 sva se z možem Karlom odločila za gradnjo lastnega lokala. Gradila sva ga s krediti in veliko odrekanja. V njem sem imela gostinsko obrt od 1969. do 2001. leta, ko jo je po moji upokojitvi prevzela hčerka Mateja, ki nadaljuje našo gostinsko tradicijo. Čeprav sva oba v pokoju, še, če je potreba, pomagava v gostilni.«
Povedala je še, da sta srečna, ko se je za gostinsko dejavnost odločila hčerka. Prav zato sta, preden je hčerka prevzela obrt, gostinski lokal popolnoma prenovila. Tega se je razveselila tudi hčerka, ki je z veliko volje sprejela »ključ« od že vpeljane gostinske dejavnosti. »Res je, staršem sem nadvse hvaležna, za spodbujanje pri moji odločitvi za gostinski poklic in za postavljene temelje obrti. Moja gostinska pot se je začela s šolanjem na Srednji gostinsko turistični šoli v Radencih, smer kuhar-natakar. Na šoli sem imela odlične učitelje praktičnega pouka, kuharici Ido Mir in Olgo Godina, ter učitelja za natakarja Nika Brusa. Praktično sem se izpopolnjevala pri mami, ki je imela veliko gostinskih izkušenj. Vseeno me je mama poslala na 6 mesečno prakso v Hotel Diana v Murski Soboti, kjer sem tri mesece delala kot kuhar, tri pa kot natakarica. Do prevzema obrti, to je bilo leta 2001, sem delala kot pomočnica, sedaj pa vodim obrt. Pri tem imam še vedno veliko pomoči pri starših, saj mi po potrebi pomagata. Mama pa mi vodi tudi knjigovodstvo, kar mi veliko pomeni, kajti imam družino, ki ju tvorita mož Matej Jurinec in otroka 6 letni Matevž in 4 letna Eva.« Prav je, da še kaj zapišemo o gostinski ponudbi v njihovem lokalu. Veliko poudarka dajejo hrani. Gostom ponujajo pripravljene jedi, jedi po naročilu, ribe in jedi za vegetarijance. Ker imajo svoj vinograd ponujajo doma pridelana vina. Jezi pa se na kadilski zakon, ki jim je odgnal veliko stalnih gostov. V njihovi gostilni so se, pred kadilskim zakonom, po večerih zbirali vaščani pri družabnih igrah, kartanju in pikadu in se na tak način družili. Teh gostov sedaj ni več.
Ko smo jo povprašali, če je kaj koristila pomoč sklada za izobraževanje delavcev v obrti nam je dejala: »Sama za to možnost nisem vedela, čeprav sem se, ko sem bila zaposlena pri mami, izobraževala v poznavanju angleščine. Moram pa reči, da je sklad pomemben za tiste, ki se izobražujejo ob delu, posebno danes, ko je treba vsako šolo plačati. Zaenkrat moja delavca, kuharica in mož, ne čutita potrebe po izobraževanju, da bi tako koristila to priložnost, ki jo nudi sklad.« Zanimalo na je. Če ima kaj prostega časa za svoje konjičke. Kot je dejala je prostega časa malo, tega pa posveti družini. Rada ima družinske izlete. Vsak letni dopust izkoristi za družinsko potovanje. Kot pravi je družna tiste dni najbolj skupaj. Obiskali so že Egipt, Tunizijo, Grčijo, Španijo in še kaj.
Kakor je običaj, smo še se pogovarjali tudi z možem od nosilke obrti, Bojanom Jurincem. »V gostinskem poklicu sem se ustavil čisto po naključju, ko sem se poročil. Ker sem doma iz velike kmetije, v Bolehnečicih v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, sem se po OŠ odločil za poklic kmetijskega tehnika. Nekaj čas sem delal v kmetijski trgovini, ko pa sem se leta 2001 poročil na gostilno, sem postal natakar. V novi poklic me je uvajala žena, ter tašča Angela. Lahko rečem, da sem se dobro vpeljal v ta poklic, ki je zanimiv, čeprav naporen. Ker smo družinsko podjetje, si delo delimo. Prostega časa je malo, izkoristim pa ga za družino. Tu in tam še rad »skočim«, domov k staršem, ki imajo veliko kmetijo, kjer sedem na traktor. Tega sem vozil že od osnovnošolskih let.Tedaj sem sedél na Zetoru 25, ki je bil za tiste čase velika moda za kmetijce. Kot je že povedala žena, tudi jaz rad potujem z družino.«