Na vrhu „slovenske“ kurje glave, na zahodnem Goričkem, je toliko zanimivosti, lepot in kvalitetne ponudbe, da marsikomu zastane dih Kako je tukaj lepo: kaj vse se lahko vidi blizu doma; koliko zanimivih reči, ki jih še nismo videli; Bilo je enkratno; šele zdaj vidim, kako prijazni in gostoljubni so Goričanci..., je samo nekaj misli tistih Radgončank in Radgončanov, ki so se udeležili nadvse zanimivega potepanja po zahodnem delu Goričkega. Do slednjega je prišlo povsem naključno; Večja druščina prijateljev, ki vsakodnevno jutranjo kavo ali čaj, ob klepetu, spije v Baru „3dva“ na Partizanski cesti v Gornji Radgoni, so slišali, kako se je njihov pajdaš Jože Kovač – Žuti, na Goričkem, enostavno izgubil, in kaj kmalu je bil več deset kilometrov daleč na avstrijskem Gradiščanskem. Zato je padla ideja, da bi se vsi skupaj s svojci in prijatelji odpravili na celodnevno potepanje po Goričkem. Rečeno – storjeno; hitro je bil sestavljen seznam destinacij, katere bi kazalo obiskati. S tem se je strinjal tudi Feliks Dvorašak iz Avtobusnih prevozov in turistične agencije Dvorašk s.p., tako da ni bilo nobenih težav več. Veliki avtobus je hitro bil poln, na njem pa zakonci, sosedje, sodelavci, prijatelji, vsi skupaj, vsi enaki, od delavcev in kmetov, do obrtnikov, direktorjev, podjetnikov, politikov, kulturnikov in športnikov. Zraven, med drugimi tudi radgonski župan in poslanec DZ Anton Kampuš s soprogo, pa podžupana Vinko Rous in Andrej Husar, zraven tudi gostitelja iz omenjenega bara „3dva“, sicer Prekmurca, pravzaprav Goričanca Jože in Angela Črnko, potem gosta iz Slovenskih Konjic, Sonja in Marjan, pa najmlajši, 8 – letni Niko, in najstarejši, 85 – letni Milan.
Torej prava druščina za enkratno potepanje. Tudi vreme je tisto nedeljo bilo kot naročeno; res nekoliko vetrovno in mrzlo, toda tudi sončno in brez padavin. Vsi so se lahko nekoliko ogreli že kakšnih deset kilometrov od Gornje Radgone, kjer se je potepanje začelo z obiskom začasnega sedeža policijske postaje Gornja Radgona, in sicer v Murskih Petrovcih, kjer domuje Enota vodnikov službenih psov PU Murska Sobota. Komandi PP Gornja Radgona Ciril Magdič in vodja EVSP Drago Kocbek, s sodelavci sta predstavila policijski enoti in njihovo delo. Mnoge so navdušili službeni psi, potem pa po okrepčilu, hitro proti slabih pet kilometrov oddaljenem gostišču Mencigar na Krajini. Čeprav dokaj zgodaj je prav vsem teknila močna malica, pravzaprav kosilo, ki ga udeleženci izleta niso mogli prehvaliti, ne količinsko in ne kakovostno. Še se niso vsi niti spravili na avtobus, ko je zazvonil mobilnik, na drugi strani pa kar predsednik uprave največjega slovenskega pridelovalca hrane, Skupine Panivta, mag. Dejan Židan. Prijazno je sporočil, da že čakajo vesele Radgončane, v novi kleti Marof v Mačkovcih. In po nekaj deset minutah vožnje po ozkih, a lepo negovanih cestah, skozi Skakovce, Strukovce, Zenkovce, Bodonce, Poznanovce, Vidonce, in mimo Pečarovcev in Prosečke vasi, v Mačkovce, kjer so na hribčku, nad železniško progo in regionalko proti Madžarski, v enkratnih objektih, kakršnih mnogi od udeležencev še niso videli, je dejansko že čakal ogled izjemne nove vinske kleti, ter pokušina petih sort izvrstne vinske kapljice. Po pozdravu direktorja Panvite, mag. Židana, ki je predstavil skupino podjetij, je zadevo v svoje roke vzel tehnolog Uroš, ki je najprej razkazal enkratno klet, ter hostese, ki smo mu pomagale pri natakanju vin za degustacijo.
Še komaj so se so prisotno načudili vsemu kar so videli sta že klicala dva naslednja gostitelja. A najprej se je moralo zapeljati do Otovcev, kjer se družina Vlada Smodiša ukvarja z ekološkim sadjarstvom. Kaj šele človek lahko pri Smodiševih najde? Prav vse iz sadja, likerje, zdravilne napitke, sadne sokove, marmelade, kompote, vina in žganja, ki jih ne najdeš povsod. Pa prijetno besedo in nasvet za to ali ono reč. Še več bi bilo, če že dve uri ne bi zamujali na obisk v občino Gornje Petrovce, pravzaprav v vas Stanjevce, kjer ima omenjena občina protokolarne objekte, katerih se ne bi sramovala niti državna vlada. Sam župan Franc Šlihthuber, ki je odlično prestavil lepo občino, in domači kulturniki, so počakali radgonske goste, seveda pa ni manjkalo niti dobre kapljice in prigrizka. Še nekaj obiskov in ogledov je potem bilo predvidenih, toda zaradi pomanjkanja časa je avtobus nadaljeval kar po glavni cesti, skozi Gornje Petrovce in Peskovce, do Šalovcev in nato proti Hodošu, do Krplivnika, kjer se nahaja enkraten kmečko – etnološki muzej.
Toda ne le, da so si ob strokovnem vodenju gostiteljice Erike, lahko ogledali in občudovali desetine in stotine muzejskih eksponatov, temveč tudi pogostitev je bila vrhunska. Suzana in Valter Kardoš s hčerko Nino, ki doma, v krušni peči pečejo domači kruh in druge dobrote, so se dejansko izkazali z enkratno ponudbo, krušnih, mesnih in sladkih dobrot ter izvirnih domačih pijač. Praktično vsi so si pri Kardoševih oskrbeli z domačim kruhom, nato pa hitro nazaj v Šalovce, pa čez Markovce, Čepince, po lepih goričkih vaseh, mimo Šulincev, Ženavelj, Martinja, Doliča, do Kuzme, kjer je gostitelji bil tamkajšnji župan Jože Škalič. Nekaj sto metrov nad središčem Kuzme tudi znameniti zeliščni park z veliko čajev in drugih zdravilno – zeliščnih pripravkov, nato pa skozi Sotino, Serdico, Nuskovo, do Rogašovcev, kjer je bilo potrebno zaviti do Sadjarstva Ficko, kjer je mlada družina Martina Ficka v samo štirih letih, iz ničesar naredila uspešno sadjarsko podjetje, kjer ljudje dejansko vedo kako se strže sodobnemu podjetništvu. Pa ne zaradi tega ker so postregli na degustacijo vse svoje izdelke, desetine marmelad, sadnih sokov, likerjev, žganj..., temveč so Fickovi dejansko pokazali kako se v Prekmurju lahko lepo živi tudi na domači grudi, le nekoliko idej in dobre volje je potrebno. Od obiska Radgončanov so Fickovi dobili desetine novih stalnih potrošnikov in tudi potencialnih poslovnih partnerjev.
Od Fickovih pa naprej izpod goričkih hribov na katerih stojijo lepe in urejene hiše in drugi objekti, mimo Svetega Jurija, Veščice, Pertoče, Ropoče, do Kraščev, kjer je čakalo pozno kosilo ali bolje reči večerja. Še enkrat obilen domači obrok z veliko pristne tekočine, predvsem „domačega belega in rdečega“, in s tem oz. s strjevanjem celodnevnih vtisov, se je uradni del potepanja po Goričkem končal.
Morebiti so se jezili le nekateri prijatelji na Goričkem, ki so vesele „potepuhe“ čakali nekoliko dlje, kot je bil dogovor, a težav le ni bilo. Ni jih bilo niti ko je voznik avtobusa s svojim avtobusom nekoliko težje obračal po ozkih goričkih cestah. Konec koncev pa ni bilo težav niti „z mačkom“, kajti čeprav se je relativno veliko in povsod pilo, je bila dobra podlaga, pa tudi pilo se je kulturno ne pa samo „nalivalo“. Potrdilo se je tudi, da je Goričko pravi raj, ne le za potepanje, temveč tudi za prave počitnice. Sploh, hitro je minil dan, v temi se je Feliks spet ustavil na radgonski avtobusni postaji; Vsi so soglasno potrdili, da je bilo nepozabno, in že so se začela snovanja načrtov za novi skupni izlet. In spet bo to nekje blizu, saj tudi tukaj je veliko lepega in zanimivega, samo odkriti ga je treba. Morebiti bo najprej na vrsti širše območne Apaške doline s severnim delom Slovenskih goric, morebiti Prlekija z Jeruzalemom, Mogoče območje Slovenskih Konjic, Zreč in Rogle... A kamorkoli bo šla skupina prijateljev iz Gornje Radgone, avtobus bo poln, ob tem zanesljivo bo spet prijetno, veselo in zabavno.