V svoji garaži ima tovornjak, s katerim si je zgradil tri hiše Franc Veberič, ki danes živi s sopotnico Silvo Kozar na njenem domu v Cenkovi, se je rodil v hladnem januarju 1941. leta v Spodnjih Ivanjcih. Mladost je preživljal na veliki kmetiji v Spodnjih Ivanjcih, kjer se je rodilo veliko otrok. Osnovnošolsko znanje si je nabiral v Negovi, kamor je 4 km hodil peš, kot vsi otroci tedanjega časa. Življenje na kmetiji, ki jo je tudi prevzel, mu je dalo delavne navade. Čeprav se je dobro učil, tedaj ni imel možnosti, da bi nadaljeval šolanje. Kakor mnogi, je imel željo da postane šofer. To mu je tudi uspelo. Nekaj časa je bil celo "gospočki šofer", tako so tedaj rekli tistim, ki so vozili avtobus. Toda tudi ta poklic se mu ni zdel pravi za njega. Zato se je odpravil na delo v Nemčijo. Tam si je kupil znamenitega tovornjaka MAN, ki nosi letnico izdelave 1963.
O tem nam je povedal: »Tedaj doma ni bilo lahko priti do denarja. Plače so bile take, da si se lahko le borno preživljal. V 60 letih je bilo veliko priložnosti za dobre zaslužke v Nemčiji. Tako sem se tudi jaz kot mladenič odpravil v deželo, kjer je teklo mleko in med, kot se je reklo. Res pa je, da sem imel srečo, da sem imel delo, kjer se je veliko delalo in tudi dobro zaslužilo. Čeprav sem bil mlad, si tam nisem privoščil razkošnega življenja. Trdo zaslužen denar sem nalagal na banki. Ves čas dela sem razmišljal, da bi se vrnil v domovino. Toda kako? Ob tako dobrem zaslužku bi bilo težko preiti na malo plačo, kakršne so bile tedaj v Jugoslaviji. Ko sem nabral denar, sem se odločil za nakup tovornjaka. Tedaj je imel veliko veljavo tovornjak prekucnik, ki je služil za prevoze sipkih materialov, predvsem za potrebe gradbeništva. Odločil sem se za znano znamko MAN, to je bil letnik 1963. Bil je rabljen, vendar dobro ohranjen. Ves srečen sem se z njim leta 1967 vrnil v domovino.«
Zakaj ste se odločili za nabavo tovrstnega tovornjaka: »To je bil čas, ko še v Sloveniji ni bilo veliko zasebnih prevoznikov. Tako je bilo tudi v tedanji občini Gornja Radgona. Med najbolj znanimi prevozniki je bil tedaj Stanko Korošec. Bili pa so še nekateri, ki so imeli manjše tovornjake. Tedaj sva med prevoznike prišla dva z MAN-om. Podobnega in ob istem času si je kupil, tudi v Nemčiji, Jože Vogrin iz Spodnjih Ivanjec. Obrt avtoprevozništvo sem odprl 1967. leta. S svojim tovornjakom, ki ga danes hranim, kot zgodovinsko vozilo, se pravi oldteimera, sem prevozil več kot 2.6000.000 kilometrov in odpeljal gore gramoza. Takrat vozniki, saj privatniki, nismo poznali delavnega urnika. Ljudem smo pripeljali material kadar so ga potrebovali, tudi ponoči. Ker sem veliko delal, sem tudi dobro zaslužil. Lahko se pohvalim, da mi je MAN pomagal zgraditi tri hiše.« Pogovarjati se z Francem Veberičem, ki pri svojih 70 letih zgleda kot mladenič, je pravo doživetje. Je dober sogovornik in zna kronološko predstaviti mejnike svojega življenja. Za mejnike pa nam je naštel: star sem 70 let, 55 let sem gasilec, 44 let bil avtoprevoznik, 40 let lovec, in 30 let vinogradnik. Omenili smo le okrogle obletnice. Vse smo tudi opisali. Ostane nam le vinogradništvo. Od kot ljubezen do vinogradništva in kletarstva? »Verjetno zato, ker so tudi moji straši imeli vinograd. S tem sem začel kot amater. Najprej z manjšim vinogradom. Danes imam v Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi posajenih 10.000 trsov. Kleti sem si zgradil v Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi. Moram reči, da sem bil v tej panogi čisti amater. Bil sem brez znanja, toda z izobraževanjem in pridobivanju prakse ob delu, sem prišel do dovolj znanja iz te stroke. Pri tem so mi, in mi še, pomagajo mnogi strokovnjaki. Vina, ki jih pridelujeva s sopotnico Silvo Kozar, gredo dobro v prodajo. Večino vin, imamo različne sorte, tudi sloviti traminec, gredo dobro v prodajo. Nekaj ga namenim tudi za prijatelje in društva.«
Še veliko zanimivega bi lahko zapisali o našem prijetnem sogovorniku, ki kljub boleznim, ki ga dajejo, ne miruje. Kot pravi, mu delo v vinogradu in kleti, zlasti sedaj, ko je v pokoju, krepi voljo do življenja.