Obisk pri bralcih Prepiha
toporišča in plete košare tern si tako pozimi krajša čas
Zima je čas, ko na kmetiji ni ravno kaj veliko dela. Tako je tudi pri družini Franca in Angele Mlasko v Radvencih pri Negovi. Edino redno vsakodnevno delo je opravljanje živine, za katero skrbi Franc, žena Angela pa za gospodinjstvo in za krmljenje svinj, ki jih imajo več ali manj za lastno potrebo. Oba sta kmetijska upokojenca. Franc se je rodil 1934. leta v Spodnji Ščavnici, staršem, ki so imeli le 2,5 ha posesti. Pri treh letih mu je umrl oče, zato je dobil krušnega očeta. Ker je bil oče mizar, tako tudi očim, je bilo pri hiši veliko mizarskega orodja. Morda je ravno zato dobil veselje do ustvarjanja v lesu. Že kot otrok se je pri očimu učil izdelovati tudi košare iz šibja.
Mi smo ga ob našem obisku našli v delavnici, kjer se je posvečal izdelavi toporišč, ali kot rečejo, "štilov" za kmečka orodja. »Pozimi, ko nimam dela na polju si krajšam čas z delom v tej delavnici. Da mi je toplo si zakurim v starem štedilniku. Kot vidite, največ ustvarjam v lesu. Izdelujem lesene grablje, toporišča za sekire, motike, lopate in drugo kmečko orodje. Ker sem daleč na okoli edini, ki se posvečam temu delu, imam vedno dovolj dela. Moram pa reči, da s tem delom ne obogatim. Vesel sem, da me ljudje obiščejo in jim lahko pomagam s svojim delom.« Zanimiv je tudi pogled po delavnici, kjer je še veliko orodja kakršnega so uporabljali rokodelci v preteklosti. V oko nam je posebej padel leseni primež za piljenje, ostrenje, žag. Ker nas je zanimalo kako ta naprava deluje, jo je vpel v skobeljnik, tod mu pravijo »hoblpank«, in nam prikazal, kako s pilo naostri »zug« ali kako drugo žago. Franc in Angela sta bila vseskozi skrbna gospodarja, tako da številna družina ni čutila pomanjkanja. Živita na posesti, ki jo je podedovala žena Angela, ki se je rodila 1938. kot viničarski otrok v Breznikovi vili v Zgornjih Ivanjcih. Pri 9 mesecih starosti jo je posvojila Terezija Rajšp, ki ni imela svojih otrok. Na tej posesti sta, ko sta se leta 1957 poročila, kmetovala. Kmetovanju se nista odpovedala tudi sedaj, saj je v hlevu kar sedem glav lepe živine. Mleka ne oddajata več, pač pa ga posesajo teleta, nekaj pa ga pokrmijo svinjam.
Franc ima tudi lepe spomine na soseda mlinarja in oljarja Lubeca, po domače Gulmana, pri katerem je našel priložnostni zaslužek. Pomagal mu je tudi, če je kdaj potreboval denar za nakup zemlje. Na tak način je prišel tudi do gozda, ki se nahaja nedaleč od pokopališča v Negovi. »Res sem imel srečo, da sem si lahko sposodil denar od Lubeca. Ko mi je prodajalec Janez Rihtarič iz Negove, tedaj je živel v Mariboru, ponudil gozd za nakup, nisem imel denarja. Imel pa sem v hlevu živino in svinje za prodajo. Tako sem z njegovo pomočjo odplačal prvi obrok. Denar sem mu hitro vrnil, saj je bila takrat živina draga. Čeprav je že dolgo mrtev, se ga rad spominjam,« je dejal naš sogovornik Franc.
Franc nam je z veseljem pokazal živino in gospodarska poslopja. Moramo reči, da je gospodarstvo vzorno vzdrževano. Povsod vlada red, ki pove, da so pri hiši dobri gospodarji. Kot je povedal se grejejo z drvmi. Povsod pa je opaziti, zaloge »kolarskega«, lesa, ki ga potrebuje za svoje izdelke. Tega je kar veliko na zalogi. Kot pravi, mora biti les, največkrat , gabrov in akacijev, naravno sušen. Tako sušenje pa traja več let. Še veliko zanimivega smo slišali. Kot sta povedala jima gre dobro, le teta so prinesla svoje. Vesela sta, da sta še sposobna kaj storiti pri hiši, zato se veselita vsakega dne.