V zimskem času največ prostega časa preživi v svoji priročni delavnici Kmečko življenje na vasi je bilo vedno prilagojeno letnim časom. Zima je bil čas, ko so na kmetijah ljudje več počivali kot v poletnih mesecih. Kot je znano so se tudi ženili v zimskem času. Poleti si ne bi mogli privoščiti tridnevnega, ponekod celotedenskega ženitovanjskega ali svatovskega slavja. V času zime so se odvijale na kmetijah tudi druge dejavnosti. Tako so kmetje, ko je bil sneg, na saneh vozili gnoj na njive in vinograde, trli lan in konoplje, imeli koline, rigolali za vinograde, lomili kamen in opravljali še mnoge druge dejavnosti. Po večerih so se na domovih zbirali sosedje in prijatelji pri »cajzanju«, česanju, perja, luščenju bučnega semena in fižola. V hišo so na štero prihajali tudi obrtniki, kot so: čevljarji, krojači, šivilje, mizarji, kolarji, pletilci košev, vrvarji, sedlarji in drugi rokodelci, ki so izdelovali izdelke, ki so bili nujni pri vodenju gospodinjstva ali kmetovanja. Ob tem je bilo dobro razvito tudi rokodelstvo med posamezniki, ki so znali marsikaj takega narediti za svoje potrebe in za potrebe sosedov. Rokodelske spretnosti so se prenašale iz roda v roda, ali pa so se posamezniki teh naučili pri bližnjih in daljnih sosedih ali prijateljih. Danes je takih rokodelcev vse manj, saj so tudi potrebe manjše.
V Grabonošu, ki sodi v občino Sv. Jurij ob Ščavnici, smo se srečali z 71 letnim Francem Čehom, ki svoj prosti čas namenja izdelavi kmečkih pripomočkov iz lesa. Kljub temu, da se nikoli ni učil kakega poklica, izpod njegovih rok prihajajo mnogi uporabni in kvalitetni izdelki. Je eden redkih v vasi, ki na svojem 7,50 ha veliki posesti redi govejo živino in svinje. Pri tem ima pomoč v sinu Ivanu, ki mu z veseljem pomaga kmetovati. Ob tem mu je v veliko veselje delo v njegovem, kot je sam dejal, »rokodelskem ateljeju«.
»V življenju mi ni bilo naklonjeno, da bi se šolal ali vsaj izučil kakega poklica. Rodil sem se v družini treh otrok. Ko sem končal osnovno šolo, ki sem jo obiskoval pri Sv. Juriju ob Ščavnici, sem želel postati kolar. Ker mi je umrl oče, sem bil pri hiši dragocena moška delavna moč. Mati je želela, da nasledim očeta in nato prevzamem posest, zato je mojo namero, da bi postal kolar mati preprečila. Ker na kmetiji ni bilo dovolj zaslužka sem se zaposlil v zadrugi, v Avstriji in v Radenski, tako danes prejemam skromno pokojnino.«
Kljub zaposlenosti in delu na kmetiji, je Ivan našel čas za svoj konjiček, to je izdelavo izdelkov iz lesa. In kaj ga je v to pritegnilo? »Kot sem že dejal sem želel postati kolar. Ker so pri hiši nekoč delovali obrtniki mizarji, sodarji in dedek Janez Čeh pa je bil odličen tesar, je bilo pri hiši ohranjenega veliko raznovrstnega rokodelskega orodja. Poglejte to staro orodje, ki priča, da so bili tukaj dobri mojstri svojega poklica. Jeza, priprava za prijem lesa pri izdelavi lesenega izdelka, je stara več kot 120 let. Tukaj vidite preprosto izdelani »drakšl«, lesno stružnico, z vrezano letnico 1934, ki jo je kolar uporabljal za struženje pest iz mecenovega lesa. Tu so še razni skobljiči, dleta in drugo orodje. Ohranjeno je tudi orodje tesarja, ki ga je potreboval za izdelavo lesenega vijaka za prešo. Pogled na vso to orodje, me je spodbujal, da sem začel izdelovati izdelke iz lesa. Sedaj sem daleč naokoli eden redkih, ki se posvečam temu delu. Kljub temu, da se dobi veliko raznih kmečkih orodij v trgovinah, mnogi »stavijo« na moje ročno izdelane izdelke in pripomočke. To so predvsem toporišča za motike in sekire, kosišča, lesene grablje in vile, »macli«, lesena kladiva, za cepanje drv v gozdu, »škamli«, lesena stojala za odiranje prašiča, dele za kmečke vozove, lesene samokolnice, le še za spomin, in še mnoge druge izdelke.« V njegovi delavnici se odvija tudi druženje. »Res je, v delavnici, mi ji pravimo »verkšat«, dedi pozimi, ob zakurjenem »gašperlu«, razpravljamo o dogodkih na vasi. Da se nam jezik bolj razveže, si pomagamo dobro kapljico, katero ponavadi prinašajo stranke, kot je bila navada v preteklosti. Tačas, ko se pogovarjamo, stranki nasadim motiko ali sekiro. Moram reči, da mi taka srečanja več pomenijo kot zaslužek, ki je minimalnem. Včasih so rekli, da so taki rokodelci zaslužili le za tobak.«