Nekoč so ljudje bolj spoštovali zemljo, kajti od nje so živeli Ko smo tisti dan, bilo je 5. avgusta, šli mimo vrta, ki deluje na domačiji Kocuvan v Cenkovi pri Cerkvenjaku, smo na vrtu zagledali veliko različnih rastlin, z dozorevajočimi semeni. Za trenutek smo zmotili gospodinjo Zofijo Kocuvan, ki je opravljala »vzdrževalna« dela na svojem lepo urejenem in bogato zasajenem vrtu. V oči nam je padlo, ko smo videli, da je ob vrtninah na različnih mestih toliko s semeni dozorevajočih rastlin. Prav zato se je med nama razvil zanimiv pogovor. »Vse življenje sem povezana z vrtom. Čeprav zaradi zdravja in mojih 72 let, delam vse težje, mi je zadovoljstvo, pogledati vrt kjer raste pravo bogastvo. Tu na tej posesti sem se rodila in mi je ljubezen do vrta dala moja mama. Kot je znano, so v preteklosti ljudje živeli od tistega kar je dala zemlja. Vsak košček zemlje je bil skrbno obdelan. Na tak način so pridelali dovolj hrane za številne družine in za živino. Ko pomislim na sedanji način izkoriščanja zemlje me zaboli. Posebno, ko vidim, kako ljudje zažigajo posušeno travo, ki je bila v zimskem času dragocena hrana za živali. Danes se je veliko parcel, zlasti na hribovitih predelih, ki že leta niso pokošene. Tu ne moremo nič storiti, kajti ljudje imajo danes drugi način življenja. Pri vsaki hiši je kak dohodek, bodisi iz dela, pokojnina ali celo podpore. Tako lahko večina hrane, ki smo jo nekoč pridelali doma, kupimo trgovini. Zemlja je bila glavni vir za prehrano. Tu mislim predvsem na mleko, mast ter tudi meso. Glejte, tudi mi smo imeli pri hiši krave in prašiče. Ker smo imeli 7 ha zemlje smo redili po šest krav in prav toliko ali še več prašičev. Sedaj tudi mi nimamo več živine. Z možem Maksom sva onemogla, mladi pa za to nimajo več časa in potrpljenja. Sicer je tako pri skoraj vsaki podeželski hiši. Le tu in tam se najdejo kmetje, ki masovno redijo živino in prašiče, ki gredo na tržišče, odkoder se prek trgovin z mlekom, mesom in drugo hrano oskrbuje prebivalstvo.«
Še veliko zanimivega nam je povedala naša sogovornica. Kot je dejala, imajo pri hiši Vinotoč, katerega sta doslej vodila z možem Maksom, ki se je pred časom pri padcu tako poškodoval, da je na upornicah. Že pred leti sta v bližini hiše zasadila vinograd z 2000 trsi, v katerem pridelujejo vino za prodajo. Sedaj za vinograd skrbi sin Marjan, ki vodi tudi vinotoč. »Z vinogradom je veliko dela. Tako kljub letom, še vedno sinu pomagam pri delu v vinogradu. Opravljam le lažja, tudi pomembna, dela pri vzgoji trte. V preteklosti, sem za potrebe Vinotoča pekla tudi kruh in pripravljala mesne dobrote iz tünke za prihajajoče goste.«
Pri pisanju smo se malo oddaljili od naslova prispevka, ki pravi: »Do semen za vrtnine na domačem vrtu«. Seveda sva o tem veliko razpravljala. Prav je, da še omenimo njeno družino. Kot smo že povedali, se je rodila v tej hiši na Cenkovi, kjer je po poroki z Maksom Kocuvanom prevzela posest in se vse življenje posvetila kmetovanju. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: hčerke Ela, Danica in Silvija, ter sin Marjan. Babico in dedka pa razveseljuje 5 vnukov. Kot smo že omenili živine nimajo več, bolj zaradi nostalgije redijo le enega prašiča. Sedaj pa pojdimo k njenem konjičku domačem vrtu, ki se nahaja, kakor je bilo tudi nekoč, čisto blizu hiše, da je lahko gospodinja ob vsaki priliki prišla čim prej do vrtnin, ko je imela čas, pa je tudi v njem opravljala nujna dela, da so se lahko vrtnine lepo razvijale. Tu je tekel tudi naj pogovor. Zanimalo nas je, zakaj goji semena doma, ko jih vendar prodajajo v trgovinah? »V preteklosti so gospodinje večino semen vrtnin, kakor tudi drugih poljskih pridelkov, pridelale same. Kakor je delala moja mama, tako delam tudi jaz. Tudi tedanje gospodinje so vedele, da je treba semena menjavati. Zato so si med seboj izmenjavale semena za setev koruze, pšenice, ječmena in drugih poljščin. Nič drugače ni bilo s semeni vrtnin. Ker včasih kakega semena ni bilo mogoče vzgojiti, so jih dobile od drugih gospodinj, ki so imele uspeh pri vzgoji. Vse to je se je odvijalo brezplačno ali kot bi rekli: ti meni, jaz tebi. Tedaj je bilo med ljudmi več solidarnosti, saj so si med seboj pomagali, ne da bi za to zahtevali plačilo.«
Ob pogovoru nam je Zofija pokazala dve gredici na katerih je sejala solato. Eno je posejala z doma vzgojenim semenom, na drugi pa je posejala kupljeno seme. Z doma posajenim je bila gredica zelena, na tisti s kupljenim semenom pa se je videla le tu in tam kašna rastlinica. Po njenem je doma vzgojeno seme v genih vezano na zemljo, kjer je zraslo. Semena, ki jih prodajajo pa so vzgojena v drugih okoljih, kot je naše. Zato je po njenem tako mala kaljivost. Prav zato ni nič čudnega, če smo na njenem vrtu videli veliko dozorevajočih semen, največ solate in korenčka. Kot je dejala, goji tudi semena enoletnih vrtnih rož, ki že od nekdaj krasijo vsak podeželski vrt, pa tako tudi njenega. Sama toliko semena ne porabi, zato ga tudi razdeli, posebno njenim hčerkam, ki si želijo pri njej vzgojenih semen.