Škorci (Sturnus vulgaris) so vsem zelo znana ptičja „nadloga“, saj se zlasti v oktobru in novembru v tisočih in celo milijonih premikajo po ozemlju Slovenije.Na svojih pohodih naredijo nemalo škode na sadnem drevju, v vinogradih in oljčnikih. S tem, ko masovno prenočujejo v krošnjah dreves mestnih drevoredov in parkov, pa dremajoči škorci rahljajo živce tamkajšnjih prebivalcev z nočnim hrupom in stotisočerimi iztrebki. Po znanih podatkih, posamezne večje jate škorcev, zlasti ko se iz Skandinavije selijo proti Siciliji, Sardiniji in drugim območjem Sredozemlja, največjo škodo naredijo vinogradnikom, vsekakor pa tudi na poljih, njivah, oljčnih nasadih ter vrtovih, kjer rastejo kakiji. Škorci pa povzročajo nevšečnosti tudi na daljnovodih, kjer jih lahko na žicah sedi več tisoč. Ob hkratnem vzletu take množice žice daljnovodov zanihajo in prihaja tudi do kratkih stikov, saj se večkrat zgodi, da se žice med seboj staknejo...
In ko se zbere takšna armada škorcev, celo milijoni ptičev, in ko se začne pojedina, v vinogradu, oljčnem nasadu, na vrtu ali drugje na kmetijskih površinah, ne ostane praktično niti ena sladka jagoda ali kakšne drugi, zlasti drobnejši sadež. Ponekod ljudje že obupavajo, saj praktično ni „zdravila“ proti škorcem. Toda tako ne misli znani mizarski mojster Franc Pelcl iz Okoslavcev v osrčju Kapelskih goric, ki že dobrih 50 let opazuje in proučuje vse vrste ptic, veliko pozornost pa na menja predvsem škorcem. Po njegovem prepričanju je pridelke pred škorci možno „rešiti“ na zelo preprost način, hkrati pa živeti v pravem sožitju s temi, po njegovem prepričanju, izjemno prijaznimi ptiči, ki so lahko človeku in naravi nadvse koristni. Morebiti zveni nekoliko neverjetno, toda naš sogovornik, ki je natanko pred petdesetimi leti, potem ko je očetu ukradel žeblje, katerih nekoč ni bilo kot danes, naredil prvo ptičjo valilnico, je prepričan, da se pred škorci lahko „ubranimo“ prav z valilnicami. Do takšnega zaključka je Pelcl prišel po dolgoletnem preučevanju obnašanja škorcev, po prebranih številnih strokovnih sestavkih, predvsem pa po izkušnjah, ki si jih je pridobil med dolgoletnim življenjem in delom v sosednji Avstriji. Svoje izkušnje je pred dobrima desetletjema prenesel v Kapelske gorice, kjer vse skupaj še posodablja, ter v idiličnem naravnem okolju živi v sožitju z mnogimi škorci in drugimi ptiči. Vsekakor se odlično razume tudi s sosedi, ki so nekoliko nergali, ko je pred leti začel izdelovati valilnice in jih postavljati na drevesa ob svoji hiši in delavnici. Toda, ko so videli, da „Frančkove ptice“ ne povzročajo nobene škode, valilnice pa samo koristijo, so mu mnogi začeli slediti. In sedaj na območju več kvadratnih kilometrov okrog Franca Pelcla, škorci ne povzročajo nobene škode, ne na grozdju, na češnjah ali kakšnemu drugem sadju ali kmetijskemu pridelku. Prav škorci pa pomagajo pri uničevanju žuželk in druge nadloge, ki napada posevke, vrtnine, sadovnjake ipd. Ponekod tako sploh ni potrebno škropljenje s pesticidi, kajti škorci „pozobljejo“ vse kar ne sodi zraven. Zato Pelcla moti, da strokovna literatura ponuja nekakšen prizvok, da gre za škodljivo ptico, katero je treba samo preganjati. Zaveda se naš sogovornik, da je škorec ropar, in da povzroča škodo, toda tudi brez preganjanja se lahko zaščitimo pred njim – in to samo s postavitvijo valilnic.
„Prav to pomlad bo minilo natanko 51 let, ko sem v bližnji domači vasici Dragotinci, pasel krave, in izdelal prvo ptičjo valilnico. Že takrat sem začel spremljati in opazovati ptice, še posebej škorce. Pozneje ko sem odrasel in odšel trebuhom za kruhom v Avstrijo, sem z ljubeznijo do škorcev nadaljeval in vse skupaj še poglabljal. In že pred desetletji sem v Avstriji, samo pri določenih, rekel bi iznajdljivih kmetih, v vinogradih in nasadih, kako se zaščititi pred škorci. Za te ljubke ptiče je značilno, da jih narod naganja, ker jim povzroča škodo, saj pozoblje marsikateri pridelek, zlasti grozdne jagode. Toda več kot očitno je, da se brez težav lahko zaščitimo pred škorci. Sam namreč že pet desetletij pišem koliko valilnic je v moji okolici, potem kdaj se škorci vračajo v naše kraje, potem kakšne so njihove navade ipd. Vedno se vračajo posamezni ptiči, kot nekakšna predhodnica, odhajajo pa v velikih jatah. Te predhodnice najprej od daleč opazujejo kaj se je čez zimo v bližini njegovega legla dogajalo. In počasi se približajo, dokler ponovno ne zasedejo svoj revir. Običajno škorci, ne glede na vreme, ali je snega ali toplo, prihajajo med 12. in 25. februarjem, in je zelo dobro, da so njihove valilnice pravilno zgrajene, nastavljene in obnovljene, če so že bile poškodovane“, pravi Pelcl, ki je vesel, da lahko tudi otrokom v šolah pokaže kako se pravilno gradijo in nastavljajo valilnice.
Sam sogovornik ima okrog svoje hiše okoli 30 valilnic, večinoma za škorce, nekaj tudi za siničke, in to je njegova zaščita pred uničenjem domačih češenj, grozdja, vrta, sadovnjaka... „Ko sem pred četrt stoletja vlekel te valilnice na visoka drevesa, me je starejši sosed opozoril, da naj se ne igram, češ da bom samo pritegnil nadlegljive ptiče. Toda, pozneje se je tako on kot mnogi drugi sosedje prepričali, kako gre za koristno zadevo. Mnogi so zato začeli graditi valilnice, kjer živijo »domači« škorci, ki odganjajo roparje. Najhuje je dejansko jeseni, ko se škorci vračajo s severa proti jugu. Takrat naši škorci ščitijo svoje območje pred velikimi jatami s severa. In šele ko »Skandinavci« odidejo naprej, potem se tudi tukajšnji škorci odpravijo proti jugu. Res je sicer, da se morajo škorci, ki prihajajo s severa, nahraniti toda to lahko počnejo le tam, kjer ni naravne zaščite. In v to so se lahko tudi minulo jesen prepričali na Vipavskem in na Obali. Pri nas, kjer imamo zaščito ni bilo težav. Zato predlagam, da naj se vinogradniki, sadjarji in drugi uredijo valilnice, da jim bodo škorci po naravni poti zaščitili pridelke. Te valilnice pa morajo biti ustrezno narejene, da jim ne bi težave povzročala kakšna roparica, kot so kune, mačke ipd. Na približno petih kvadratnih kilometrih je potrebno okoli 15 valilnic. Ob slednjih je potem vsaj še toliko navadnih gnezdišč v kakšnih dupljah in starih drevesih, tako da je območje v celoti zaščiteno, je prepričan Pelcl, ki trdi, da to ni nobena strokovna inovacija, temveč le naravno ravnovesje v naravi. Ptiči so, po Pelclu zelo inteligentne in se jih ne da prelisičiti razen po naravni poti. Zato se z njima izplača živeti ter proizvajati v sožitju, saj ti bodo samo pomagale, predvsem pri pobiranju golazni – žuželk in drugih škodljivcev. „Škorci ne jedo solato, kot velja prepričanje nekaterih, temveč s solate pobira samo škodljivce in potem mogoče uniči kakšen list solate. Zato škorcem delamo krivico če jih preganjamo. Po mojem bi morali tudi v parku Radenci postaviti kakšnih 30 valilnic za škorce ter kakšnih 20 valilnic za siničke, bi tam dejansko nastal raj na zemlji, za vse ki se tam gibljejo. Ali ne bi to bilo čudovito za naš turizem. Pa tudi mi moramo razumeti način življenja in sožitja z naravo“, je še dodal naš sogovornik, ki je prepričan, da tudi ptiči čutijo ali si do nje prijazen ali sovražen!
ŠKOREC JE DEJANSKO ROPAR...
Zaveda se Franc Pelcl, da je škorec ropar, a je prepričan, da se lahko življenje z njim v prijetnem sožitju, uredi tudi brez preganjanja. „Res škorci ropajo, bolj bi rekel, da iščejo hrano za svoje mladiče. Toda tam kjer živi ničesar ne ropa, temveč večinoma gre v druge predele, vse v svoji bližini pa ščiti, lahko bi rekli, za hude čase. Tako sem opazoval, da je škorec samo po daljšem deževju ali kakšni hujši nevihti, pozobal kakšen domači sadež. Ko pa je lepo vreme vso hrano prinaša od drugod, svoje območje pa še posebej varuje pred morebitnimi drugimi roparji. Zato menim, da je škorec lahko tudi zelo koristen, saj ne pusti drugih jat zraven. Pri njih je običaj, da en škorček nekako dežura in opazuje, da se ne bi pojavil neznani gost. In če se to zgodi, potem se s polnim šusom poda za njim, dokler ga ne prežene. To lahko pogosto vidimo, in to ni nobena ljubezen, temveč odganjanje nepovabljenega gosta, klateža ali roparja“, pravi Pelcl, ki je prepričan, da škorec na tak način ščiti grozdje, češnje in druge reči v svoji bližini.