ANICA KLUN JE PRAZNOVALA
90. ROJSTNI DAN
Prav prisrčno in prijetno je v minulem prazničnem prvomajskem času, bilo na spodnjem delu radgonskega grajskega hriba, pri Klunovih, na Čremošnikovi ulici 6.
Predstavniki borčevske organizacije obiskali svojo članico.
Prav prisrčno in prijetno je v minulem prazničnem prvomajskem času, bilo na spodnjem delu radgonskega grajskega hriba, pri Klunovih, na Čremošnikovi ulici 6. Kako tudi ne, ko pa je ena najstarejših prebivalk Gornje Radgone Anica Klun, v krogu svojcev in prijateljev, praznovala visok življenjski jubilej, 90. rojstni dan. In ob tej priložnosti so ji mnogi želeli voščiti, med prvimi pa je bila delegacija Območnega in Krajevnega odbora Zveze borcev NOB Gornja Radgona, na čelu s predsednikom obeh organizacij Jožetom Kosem. Anica Klun je namreč tudi ena najstarejših živečih članic ZB NOB, in zato so ji borčevski kolegi, poleg predaje simpatičnega darila, prisrčno čestitali in zaželeli še veliko zdravih let. V prijetnem klepetu pa so gostiteljica Anica, ki bi ji lahko brez težav „odšteli“ vsaj 20 let, skupaj s sinom Brankom in snaho Dragico, z gosti iz borčevske organizacije obujali spomine na preteklost, ter poklepetali o marsičem zanimivem.
Tako smo med drugim izvedeli, da Anica Klun, ki ima dva sina, tri vnuke ter eno pravnukinjo, jesen življenja preživlja skupaj z družino mlajšega sina Branka v Gornji Radgoni, mimogrede drugi sin Janko živi z družino v Ljutomeru. Članica je številnih društev, še pred nekaj leti, ko je nekoliko manj zdravstveno pešala, je med drugimi bila zelo aktivna v borčevski organizaciji potem v društvu upokojencev in še kje. Anica Klun izvira iz znane radgonske pekarske družine Puhlin, in je bila rojena 28.4.1917. Živela je na obrežju reke Mure, v hiši, kjer je potekal ustanovni sestanek Osvobodilne fronte za radgonski okraj, in kjer njen prvi mož Oto Jamec leta 1944 bil ustreljen.
Med 2. svetovno vojno je Anica dve leti preživela v nacističnih taboriščih v Celju, Mariboru, na Dunaju ter v Ravensbrücku, po vojni pa se je preselila na Koroško, kjer je živela do leta 1953. Ko ji je trakt v nesreči umrl oče, se je vrnila v Gornjo Radgono, dedku in babici, ki sta imela pekarno. Tako je nekaj časa delala v pekarni oz. prodajalni kruha. Kljub vsemu je večino delovne dobe prebila v nekdanjem Elradu v Gornji Radgoni, kjer si je kot blagajničarka zaslužila tudi pokojnino.
Ob slovesu s prijazno gostiteljico, smo dobili povabilo, da se srečamo spet čez pet let, ko bo na vrsti 95. rojstni dan.