Obiskati hišo, kjer je doma domačnost in prijaznost, je prijetno doživetje. Ko v taki hiši obiščeš 90 letnico, ki je zgovorna in pri močeh, je še lepše. Vse to smo doživeli, ko smo z delegacijo Rdečega križa, Društva upokojencev in KS Spodnja Ščavnica obiskali Alojzijo Krajnc v Lomanošah. Na obisk, ob njeni 90 letnici, nas je povabila predsednica KORK-a Spodnja Ščavnica Marta Klemenčič. Njej so se ob obisku pridružili še poverjenica RK Cveta Vrbančič, predsednica DU Gornja Radgona Inge Ivanek, ter predsednik KS Spodnja Ščavnica in predsednik DU Gornja Radgona, pododbora Spodnja Ščavnica, Branko Kocbek. Po čestitkah in izročitvi daril smo bili povabljeni za bogato obloženo mizo, ob kateri smo slavljenki nazdravili z radgonsko penino, ki jo je spretno, s pokom, odprla hčerka slavljenke Jožica Fras.
Slavljenka, z dekliškim priimkom Simenčič, se je, rodila 1919. leta v Lomanoših, v družini 4 otrok. Kot najstarejša se je pri šivilji Pečnik, v Gornji Radgoni izučila za šiviljo. Tedaj je obrtno šolo obiskovala v stari osnovni šoli pri cerkvi, kjer je končala tudi osnovnošolsko šolanje. Kot izučena šivilja se ni nikoli zaposlila. Svoje znanje je uporabila tako, da je z mnoge Lomanošare, tudi za stranke od drugod, ob vodenju gospodinjstva, šivala na črno.
Leta 1949, si je ustvarila družino. Z možem Ivanom Krajncem, ki ji je umrl pred 15-timi leti, sta si kupila staro hišo, kjer sta si uredila dom, v katerem živi še danes. V zakonu sta se jima rodila sin Leopold in hčerka Jožica, ki si je doma ustvarila družino. Kot je povedala, je srečna, da ima tako dobro hčerko in zeta Marjana Frasa, s katerima se nadvse dobro razume. Vesela je, da ima na jesen življenja nekoga, ki skrbi za njeno dobro počutje. Kot pravi, jo razveseljujejo tudi trije vnuki in trije pravnuki. Da jo imajo njeni radi, so pokazali tudi ob praznovanju, ko so se v šotoru, katerega so postavili na dvorišču, z njo veselili njenega življenjskega jubileja. Čeprav jo bolijo noge je s svojim vnukom nekaj taktov tudi zaplesala.
Alojzija je bila spoštovana med vaščani. Kako tudi ne, ko pa ni bilo hiše, pri kateri ne bi nudila šiviljskih uslug. V času, ko še v trgovinah ni bilo toliko konfekcije, je šivala obleke za otroke, ki so šli k birmi in obhajilu, pozneje pa tudi obleke za neveste. Iz moškega programa, je šivala le hlače in odeje . Od vsega svojega dela ni obogatela. Mnogokrat je plačilo dobila v naturalijah, na primer drva za zimo, katere sta morala z možem sama podreti. Seveda ročno s »zugžago« in »fičafalom«. Ker sta imela malo zemlje, le ohišnico, sta redila le svinje. Danes ji družbo delajo muce in psiček. Ko smo jo vprašali, če se je kdaj predajala športu, je odgovorila. »Ja, moj šport je bil okopavanje na njivi.« Moramo še omeniti, da ima rada rože in rada bere časopise. V pogovoru smo izvedeli veliko zanimivega. Tudi to, kako je hodila v šolo in ko se je učila za šiviljo, v Radgono peš po blatu. Spominja se tudi makadamske ceste, ki je peljala skozi lomanoše in se za avtomobili strašno kadilo, tako, da je bila solata na vrtu bela od prahu.