Danes je življenje lepše kot je bilo včasih, ko smo trpeli pomakanje Srečati se z Frančiško Recek, ki je letos napolnila 90 let življenja, je prijetno doživetje. Ob razgovoru z njo, ki je potekal ob Srečanju starejših občanov v Gostilni Križan v Spodnji Ščavnici, se nam je zdelo, kot bi odprli zaprašeno knjigo, v kateri so vpisani njeni življenjski dogodki. To je le prispodoba, njenega pripovedovanja iz njenega dolgega življenja. Moramo povedati, da je gospa, pa to pravzaprav noče biti, zgovorna in zdravega razuma. Mnogi pri teh letih izgubljajo spomin ali pa jim je že odpovedal. Za Frančiško to ne velja. Letnice in dogodki, so zapisani v njenem spominu, ki dobro deluje. Frančiška je bila razpoložena in je izražala zadovoljstvo, da so jo povabili na to vsakoletno srečanje.
Po njeni zaslugi, nam ni bilo težko pripraviti tega zapisa. Malo nas je ovirala s tem, ko je povedala: »Prosim vas, ne pišite preveč na dolgo, da se ljudje ne bodo smejali.« Ubogali smo jo, pa ne zato, da bi se ljudje smejali, pač pa zato, ker imamo omejen prostor za tovrstne intervjuje. Luč sveta je kot zadnji viničarski otrok zagledala 25. septembra 1920 v Policah v družini 10 otrok. Že kot otrok je, kot vsi viničarski otroci, pomagala pri delih v vinogradih. Po osnovni šoli, opravila je 7 razredov, v Gornji Radgoni, v kateri se je izšolala »za motiko in lopato«, tako je slikovito povedala, je nadaljevala delo v vinogradih gospodarja Bowirja. Kot sezonska delavka je delala tudi v Baranji, kjer so dobili za plačilo pšenico za kruh. V času vojne, 1943. leta, se je v Apačah poročila s Konradom Recekom, ki je bil rojen 1917. leta v Plitvičkem Vrhu in je umrl pred 14 leti. Po poroki, pravzaprav, ko se je mož vrnil iz nemške vojske, sta 4 leta živela v Apačah, kjer je delal kot rajonski električar za področje Apač, v Elektro Gornja Radgona. Ko sta možu umrla starša Johana in Jakob Recek, sta se, 1947. leta, preselila na njegov dom v Plitvički vrh kjer živi še danes. Preselila sta se v hišo, ki jo je pozimi podrl sneg. Toda z dobro voljo in delavnostjo sta si, leta 1950, uredila dom in gospodarila na 3 ha veliki posesti. Sama je skrbela za družino z dvema otrokoma sinovoma Konradom in Rudijem, mož pa je bil zaposlen. Vesela je, da si je sin Konrad ob njeni hiši postavil dom, kjer živi z družino. Frančiško danes razveseljuje 5 vnukov in 9 pravnukov. Kot pravi, ji vnuki radi pomagajo, če potrebuje kako pomoč. Pomagajo ji tudi sinova in snahe, ko to zmorejo. Naj omenimo, da se je rada vozila s kolesom. Še danes se z njim odpelje v trgovino v Spodnjo Ščavnico ali Apače. Kot je dejala tako lažje kaj pripelje iz trgovine. V trgovino se odpravi tudi zato, da pride malo med ljudi. Sicer ji, če kaj potrebuje, pripeljejo njeni domači, za kar jim je hvaležna.
Ko smo jo povprašali, kdaj ji je bilo najtežje v življenju je povedala: »Ne bom jamrala, da mi je bilo hudo. Lahko pa rečem, da so bila najtežja leta za preživetje takoj po drugi vojni. V času okupacije smo bili deležni dobrin, ki so sicer bile na karte, a je vsaka družina dobila dovolj za preživljanje. Živeža takrat ni primanjkovalo. Hudo je postalo po končanju vojne, ko je bilo vse na karte, ki so jih dobili delavci. Na karte je bila hrana kakor druga roba. Toda kaj, ko kart pogosto nisi mogel unovčiti, saj v trgovinah ni bilo robe, a tudi ne denarja. Tiste, ki smo imeli zemljo je obremenjevala obvezna oddaja kmetijskih pridelkov, katere so plačevali z boni, ki so bili ob denarju unovčljivi. Včasih smo morali oddati več kot smo pridelali. Lahko rečem, da smo si, da smo izpolnili obvezno oddajo, morali odtrgati od ust.« Če me vprašate, kdaj mi je bilo najlepše, bi lahko rekla da sedaj, ko je življenje veliko lažje kot nekoč. Ljudje živimo v izobilju. Skoraj vse kaj potrebujemo za življenje kupujemo v trgovinah. Naj le tako ostane, je zaključila naša prijetna sogovornica.