Srečna je, da ji ni bilo treba oditi v dom za starejše Tako nam je ob našem obisku na njenem sedanjem domu v Žepovcih povedala Ernestina, kličejo jo Erna, ko smo jo obiskali ob njenem praznovanju 90 letnice življenja. Letos je bil to naš prvi novinarski obisk starejših, ki jih skupaj z delegacijo Rdečega križa in župana obiskujemo ob okroglih jubilejih v občini Apače. Tokrat nas je povabila predsednica KORK-a Žepovci Ivanka Klančar, ki je skupaj s poverjenikom Stankom Rakovec in predsednico OZ RK Gornja Radgona Silvo Vračko obiskala jubilantko in ji izročila simbolična darila. Kakor vedno si je za obisk vzel čas tudi župan Franc Pižmoht, ki je ob čestitki Erni izročil darilo občine. Tokrat sta slavljenko v imeni vaškega odbora obiskala predsednik in član Vaškega odbora Žepovci Jože Brus in Sašo Peček. Kot smo lahko opazili je bila nadvse presenečena tolikšne pozornosti ob njenem 90 letnem življenjskem jubileju. O tem nam je povedala: »Obiska delegacije, pa tako tudi župana, na svoj rojstni dan, sem nadvse vesela. Vesela sem, da so se me spomnili, ko praznujem 90 let življenja. To mi veliko pomeni, saj se rada srečam z ljudmi. Sedaj, ko sem na vozičku, mi taki obiski, seveda tudi mojih najbližjih sorodnikov, veliko pomenijo. Glejte kako veselo vzdušje je, ko se nas toliko zbere za mizo. Resnično se vsem, ki so se me spomnili in obiskali, iz srca zahvaljujem.«
Po teh uvodnih besedah nadaljujemo z njeno življenjsko zgodbo. Vsega kar smo izvedeli, ni mogoče zapisati, kajti 90 let življenja je prineslo veselih in žalostnih trenutkov. Erna se je rodila 4. januarja 1921. leta v Pilštanju na Kozjanskem. Rodila se je kot nezakonski otrok. O tem nam je povedala: »Ko sem bila stara 9 mesecev mi je umrla mati. Umrla je na tisti dan, ko je bila napovedana poroka. Namesto k poroki so jo odpeljali v mrtvašnico. S tem sem ostala brez mame in družinskega življenja. Moje otroško življenje je teklo odslej pri babici in dedku, ki sta mi bila vse do 18 leta starosti dobra namestnika staršev. Pri njima sem opravljala vsa kmečka dela, kot je pač bila tistikrat potreba. V meni je že zgodaj tlela želja, da si ustvarim družino. Tako sem se pri osemnajstih letih, leta 1939. poročila z Antonom Tušakom, ki je bi dober mož in oče, a mi je 1990 leta umrl. V zakonu sta se nama rodila sin Zvonko in hčerka Vida, pri kateri sedaj živim. Srečna sem, da mi ni treba iti v dom starejših.«
Erna je z možem Antonom in družino vse do 1946 leta živela v Pilštanju. Tedaj ji je oblast ponudila naselitev v Apaški dolini. Tako je kot kolonista z družino prišla v Žepovce, kjer vseskozi prebiva. Prvotno sta se oba z možem zaposlila v tedanji KZ Žepovci. Ko so zadrugo ukinili so jima dodelili hišo in 3 ha posesti. Mož Anton se je nadaljeval delo v tedanjem Kmetijskem kombinatu, pozneje v Kmetijstvu Črnci kjer je dočakal pokoj. Erna pa se je posvetila gospodinjstvu in vodenju njihove posesti na katetri so redili živino in prašiče, največ za lastne potrebe. Erna je rada delala. Njeno delo je ustavila nezgoda, ko si je zlomila kolk, kar jo je to priklenilo na invalidski voziček. To jo je pregnalo tudi z njenega doma, kjer je po moževi smrti sama živela v hiši. Kot smo že omenili, je zavetje našla v novi hiši hčerke Vide in zeta Martina Bičeka, kjer se dobro počuti. Kot nam je povedala živijo v hiši štiri generacije odraslih in se odlično razumejo. Ob negi hčerke Vide, je deležna druženja z ostalimi člani družine. Hudo ji je, da ji je 1990 leta umrl sin Zvonko, ki je bil poročen z Metko, ki jo je osrečila z vnuki Zvonkom, Milanom, Željkom in Helenco. Vesela je, da jo, kljub smrti sina, snaha Metka in njeni otroci, ki že imajo družine, radi obiščejo.
Seveda imata tudi Vida in Martin Biček otroka Nevenko, ki s sopotnikom Bojanom, prav tako živi v tej hiš. Član četrte generacije v tej hiši je Ernin pravnuk Sašo, na katerega je prababica posebno ponosna. Skupno imam Erna 5 vnukov, 7 pravnukov in eno praravnukinjo.
Erna je bila družabna ženska. Kljub skrbi za družino in dom, je našla čas za druženje na izletih in prireditvah. Dolga leta je bila aktivna članica Rdečega križa. Danes, ko se ne more več gibati, ji največ pomenijo obiski njenih, branje časopisov in gledanja televizije.