Srečen je, da ima ob njegovi hiši dom družina sina Darka Le tri dni potem, ko je Tone Istenič dopolnil 80 let življenja, smo ga na povabilo predsednice KORK Lutverci-Plitvica, obiskali na njegovem domu v Lutvercih. Pridružili smo se delegaciji podžupana občine Apače Franca Pižmohta in delegaciji Rdečega križa, to je predsednice OZRK Gornja Radgona Silve Vračko, predsednice KORK Lutverci-Plitvica Eveline Petrovič in poverjenika Francija Šibrata. Obiska omenjene delegacije je bil nadvse vesel. Na to se je s snaho Marijo in sinom Darkom, ki sta mu pomagala pripraviti bogato pogostitev, dobro pripravil. Po obveznem spominskem fotografiranju, smo sedli za obloženo mizo in ob polnih kozarcih Tonetu zapeli napitnico: »Kolko kapljic, tolko let«. Z nami je zapel tudi slavljenec.
Ker je zgovoren in zdravega duha, je bilo z njim prijetno poklepetati. Iz svojega življenja nam je nizal dogodke, kot bi bral 80 let staro knjigo z porumenelimi listi. Zvedeli smo, da se je rodil 4. januarja 1930. leta v vasi Želše pri Cerknici. Rojen je v družini štirih otrok matere Neže in očeta Jerneja. Zaradi druge svetovne vojne je opravil le 5 razredov osnovne šole. »Hitro po začetku okupacije je sovražnik požgal dve poslopji OŠ v Cerknici, do koder sem imel 4 km hoda. Z požigom šole je bilo šolanja konec. Ostal sem brez poklica ali šol, kar sem čutil, ko sem iskal zaposlitev.«, je dejal naš sogovornik. Ob tem ne moremo mimo tega, da je otroštvo preživel v bližini presihajočega Cerkniškega jezera. Kot otrok je spremljal, kako je jezero nastajalo in spet izginjalo. Spominja se, da sta z očetom, ko je jezero usahnilo, šla z leseno »kripo«, s katero so vozili pesek, po ribe, ki so ostale v kotanjah. Nalovljene ribe so kot krmo za svinje kuhali v kotlih. Ker so jim v vojni uničili dom in vso imetje, so bili po vojni poslani v Apaško dolino kot kolonisti. Z vlakom so se pripeljali v Gornjo Radgono, odtod so pešačili do grda v Črncih. Tam so dva dni prespali na tleh, preden so jim dodelili hišo v katero je družina lahko živela. Kot 15. letni fant je delo dobil v Kmetijski obdelovalni zadrugi Lutverci. Po razpadu zadrug sije našel delo v Perutnini Ptuj, v obratu reje piščancev v Lutvercih, nato pa leta 1960 v podjetju Elrad v Gornji Radgoni, kjer se je leta 1988 upokojil.
Po poroki sta si z ženo Angelo, ki je že pokojna, leta 1958 uredila dom v Lutvercih. Tu je ostal vse do danes. V zakonu so se jima rodili sinova Darko in Zdravko, ter hčerka Smilja. Vesel, da ga otroci spoštujejo in obiskujejo. Še najbolj je vesel, da si je sin Darko tik ob njegovi hiši postavil nov dom in ima tako v njem in snahi Mariji vedno potrebno pomoč. Tudi pri kuhanju si medsebojno pomagajo. Ko je snaha doma, sicer je zaposlena, ga povabi na kosilo, ko je snaha zaposlena tudi Tone skuha za njihovo družino. V veliko veselje so mu vnuk David in vnukinje Vesna, Tadeja in Martina.
Vredno je omeniti, da je Tone leta 1950 služil vojake v Skopju z domačini, med njimi je bil Jože Kramberger iz Negove, s katerim je pozneje delal na Elradu. Na Elradu se je zaposlil 1960 leta, in je imel svojo osebno zaposlitveno številko 21. Tu se je, leta 1988 tudi upokojil. Tone te bil tudi 30 let član PGD Lutverci. Povedal je še, da sta z ženo, kljub zaposlitvi, redila po dve govedi in prašiče. To je jima je bila velika pomoč pri vzdrževanju družine ob tedanjih bornih plačah. Kot je dejal, sedaj že več let nimajo več živine. Svoj prosti čas pa posveča skrbi za gospodinjstvo, ter branju časopisov. Časopise, tudi Prepih, čeprav ima droben tisk, bere brez očal.