Vesel je, da je pri hčerkini družini našel topel dom Tako nam je povedal Janez Košar, ko smo ga skupaj z delegacijo, ob njegovem 80. Rojstnem dnevu, obiskali na njegovem sedanjem domu v Drobtincih pri Apačah. Dobro razpoložen, se je razveselil obiska napovedane delegacije župana dr. Darka Anželja, predsednice KORKA Stogovci Milke Patekar in poverjenice RK Marjetke Novak. Ob pogovoru z njim bi mu težko prisodili 80 let življenja. Po izročenih darilih in čestitkah, ter po obveznem fotografiranju, sta nas mlada gospodarja, to je hčerka Lizika in zet Ivan, povabila za mizo, kjer je tekel sproščen pogovor. Moramo omeniti, da je bila miza za katero smo bili povabljeni, gostinsko dekorirana-okrašena, kot bi v hišo prišla kaka »visokoglava« delegacija. To ni nič čudnega, saj sta oba hčerka in zet imenitna gostinska delavca.
Našo pozornost je bila usmerjena v njegov življenjepis, za kar smo bili kot »sedma sila« tudi povabljeni. Na take obiske nas že leta dolgo vabi prizadevna predsednica KORK Stogovci Milka Patekar. Janez Košar se je rodil 1930. leta v Boračevi v družini 4 otrok, katera se je preživljala na 3 ha zemlje. Po osnovni šoli, obiskoval jo je v Radencih, se je šel učit za mizarja. Najprej se je kot vajenec učil pri mizarju Karlu Hojsu v Gornji Radgoni, nato pri mizarskem mojstru Ivanu Klemenčiču v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, kjer opravil pomočniški izpit. Teoretični del pouka je obiskoval na tedanji Obrtni šoli, ki jo je vodil kot ravnatelj Manko Golar. Dobro se spominja tudi učitelja slovenščine Milana Kocuvana. Kot pomočnik je prvo zaposlitev dobil v Mizarstvu Alojza Kampuša, nato je nekaj časa delal v Mizarstvu Črnci in kot mizar v Avtoremontu. Leta 1963 si je našel zaposlitev pri Avtobusnem podjetju Maribor, kjer je kot sprevodnik, po 28 letih zaposlitve v podjetju, dočakal upokojitev. Kot sprevodnik, je vsakodnevno potoval skozi veliko krajev. Delal je na relacijah od Lendave, do Maribora in Koroške. Bil tudi sprevodnik na redni avtobusni progi Gornja Radgona-Zagreb. Svoj poklic je imel rad, saj se je ob delu srečeval s številnimi ljudmi. Kot je dejal, to še danes pogreša.
Leta 1950 si je z Ljudmilo Škrobar, ki mu je umrla 2004. leta, ustvaril družino v kateri so se rodile hčerke Marica, Elizabeta, Milena in Jelka, ki so si ustvarile družine in ju razveselile z 8 vnuki in 4 pravnuki. Z družino je dolga leta živel v Kerenčičevi ulici v Gornji Radgoni, odkoder sta se z ženo 1993. leta preselila k hčerki Elizabeti in zetu Milanu. Kot smo že povedali, sta tu z ženo našla topel dom. Kot je dejal, mu nič ne manjka in je vesel, da ga imajo radi in ga tudi spoštujejo. Zanimivo je, to smo opazili ob pogovoru, da ga zeti vikajo, kar ravno ni več običaj. Kot nam je povedal zet Milan, to počenja zaradi spoštovanja svojega tasta. Janez je bil nekaj časa član LD Apače. Sedaj je član RD Apače, zato se predaja ribištvu, s katerim si krajša dneve in uživa v naravi. Poleti mu je zaposlitev tudi klepanje kos. Zanimivo je, da ima za klepanje kose tudi »mašin«, katerega nam je pokazal njegov zet Milan. Kot je dejal, je stroj za klepanje primeren za klepanje novih kos. Vseeno je po klepanju s strojem, potrebno koso fino sklepati na roko. Ker je takih, ki bi kosili z ročno koso vse manj, to delo opravlja le občasno, toliko da ne pozabi, se je pošalil. Ker je še pri močeh je pripravljen kaj postoriti pri hiši. Kot mizar si krajša čas tudi v svoji mizarski delavnici, kjer komu naredi kak manjši pohištveni element, to pa je predvsem kaka pručka, ali kot je dejal šamrli. Ker je družaben se rad udeležuje tudi izletov, ki ga prireja DU Gornja Radgona, Pododbor Apače, kjer je tudi član.