Nekoč ljudje niso bili tako osamljeni kot danes V današnjem tempu vživljanja je obisk koga, bodisi sorodnika, soseda, znanca in prijatelja, hvalevredno dejanje. Da je tako, nam je ob našem obisku potrdila 80 letna Ana Pozvek, ko smo jo skupaj z delegacijo Rdečega križa in podžupanom občine Apače Francem Pižmohtom, obiskali ob njenem 80 rojstnem dnevu na njenem domu v Lutvercih pri Apačah. K njej nas je pripeljala predsednica KORKA Lutverci-Plitvica Evelina Petrovič, ki je s predsednico OZ RK Gornja Radgona Silvo Vračko in poverjenicama Angelo Sterniša in Majdo Kotnik, prišla čestitat k njenemu življenjskemu jubileju. Obiska omenjenih članov delegacije je bila nadvse vesela. Dejala je, da ji taki obiski, ob sedanji osamljenosti, veliko pomenijo. Kot je povedla, ji nič ne manjka, saj zanjo njeni, to pa je hčerka Marija z zetom Karlekom Šlebinger, lepo skrbijo. Ker sta oba v službi, vnuka, ki živita pri hiši, to sta Mateja in Davorin, je veliko časa sama v hiši. Podobno usodo doživljajo tudi drugi starejši ljudje. Kot pravi, v preteklosti ni bilo tako. Pri hiši je bilo veliko članov družine, ki so povečini kupaj delali na polju ali pri drugih opravilih. Srečali so se zanesljivo tudi pri vsakodnevnem kosilu in večerji. To idilo naša sogovornica pogreša.
Ana Pozvek, rojena Šinko, se je rodila 31. avgusta 1929. leta v Rogaševcih v Prekmurju. Tam je obiskovala osnovno šolo, najprej slovensko, nato zadnji dve leti madžarsko. Doma so imeli 8 ha veliko posest, kjer so redili živino in vse drugo, kar je tedaj premogla za tiste čase srednja kmetija. Ob tem so imeli po par delavnih konjev za prevoz in oranje. Kot pravi, je imela konje zelo rada. Zanje je skrbela tudi tako, da jih je česala. Znala jih je tudi zapreči in se z njimi popeljati po opravkih ali kaj pripeljati s polja. Ana izhaja iz štiričlanske družine, a je od vseh ostala živa le ona. Poročila se je 1957. leta, ko ji je bilo 28 let. Takoj po poroki sta se z možem Alojzom, ki ji je umrl 2006. leta, preselila v Lutverce, kjer sta od Franca Žaleca kupila okrog 2 ha veliko posest, ki sta jo z dokupom hektarja in nekaj zemlje povečala. Mož se je zaposlil, Ana pa se je vseskozi posvečala družini in delu na posesti, kjer so redili po tri krave in prašiče. Ob tem je skrbela za svoji dve hčerki, Marijo in Heleno. Danes jo razveseljujejo vnuki Mateja in Davorin, ki živita pri babici, in Aleksandra, ki živi v Gornji Radgoni. Ob tem ji je v veliko veselje pravnuk Alen.
Prijetno je bilo poklepetati z našo sogovornico, ki ima dober spomin. Večji del najinega pogovora se je nanašal na minule čase. Ne more se načuditi, kako hitro propadajo male kmetije. Kako v njenem rojstnem kraju ostajajo hiše prazne. Kot je dejala, je v Rogaševcih 12 praznih hiš. Ko starejši ljudje umrejo, mladi pa so odšli po svetu, hišo zaprejo. Stare hiše sedaj kupujejo Angleži, novejših pa ne želijo. Ker v vasi ni delovnih mest, včasih je tod deloval obrat LIV Postojna, kjer so izdelovali mešalce za beton, mladi zapuščajo kraje. Ne more verjeti, da skoraj pri nobeni hiši ni več živine. Tudi sama je zadnjo živino krmila pred desetimi leti. Sedaj imajo pri hiši edino živalco psička Bobija, ki bi ga ne dala za noben denar. Kot pravi, ji je, ko ni njenih doma, edino živo bitje, ki ji pomaga preganjati samoto. Veliko stvari nam je še povedala. Kako tudi ne, ko pa je 80 let življenja prineslo veliko veselih in žalostnih dogodkov. Rada se spominja časov, ko so v družini, pa tudi na vasi, v skupinah prepevali. Časov ko je hodila redno v cerkev, ter tudi kaj prispevala za njene potrebe. Ponosna je na lepo urejeno kapelo Srca Jezusovega v Lutvercih. Naj omenimo, da so njeni pripravili slavje ob njenem jubileju na domu. Tedaj so na njen dom povabili njene sorodnike iz Rogaševec, s katerimi se je veselila in se pogovarjala o preteklosti življenja v njenem rojstnem kraju. Kljub temu, da ji pojenjajo moči, ima rada rože, rada tudi kaj, kar pač zmore, postori na vrtu.