100 LET ŽIVLJENJA MARIJA MAGDIČ IZ GRAB PRI APAČEH
Ob visokem jubileju so jo obiskali župan podžupan in svetnica občine Apače, predstavnici KORKA ...
Na dan rojstva, 10. novembra, je delegacija na čelu z županom občine Apače dr. Darkom Anželjem, podžupanom Francem Pižmohtom in svetnico občinskega sveta občine Apače Majdo Jerebic, ter predsednico KORK Stogovci Milko Patekar in aktivistko Cilko Krancenbinder, obiskala Marijo Magdič iz Grab, ki sodijo v občino Apače, in ji čestitala ob njeni 100 letnici rojstva. Ob čestitkah so ji izročili tudi priložnostna darila. Kot je povedal župan dr. Darko Anželj je Marija najstarejša občanka nove občine Apače in edina 100 letna občanka.
Ker je slavljenka vezana na posteljo, tudi sicer je slabega zdravstvenega stanja, nam je pri ustvarjanju tega zapisa pomagala hčerka Marija, ki živi skupaj z mamo in zanju tudi skrbi. Marija Magdič se je rodila 10. novembra 1907 v kmečki družini v Rožengruntu, ki sodi v občino Sv. Ana v Slovenskih goricah. V družini, ki si jo je ustvarila 1932. leta, poročila se je z Martinom Magdičem, se ji je rodilo troje otrok: sin Martin, hčerki Marija in Terezija. Vsi trije so si ustvarili družine in jo obdarili s petimi vnuki in šestimi pravnuki. Želja zakoncev je bila, da bi družina imela svoj dom. Tedaj v domovini ni bilo velikih možnosti zaslužka. Zato se je Marija leta 1936 odpravila na delo v Francijo, kjer je ostala dve leti. Tam je opravljala razna kmečka dela. Predvsem pri živini. Dojila je krave, iz mleka pa izdelovala maslo, katerega je gospodar nosil v mesto v brenti »püti«. Imela je veliko domotožje. Kako tudi ne, ko pa je doma pustila malega otroka, ki sta ga varovala mož in babica. Toda mož je moral oditi služit vojake. Tedaj je otroka vzela v rejo teta, ki ni imela otrok. Po vrnitvi iz Francije sta si z možem, iz njenih prihrankov in nekaj kredita, kupila 3 ha veliko posest, kjer živi še danes. Ko smo jo obiskali ob njeni 98 letnici življenja nam je o tem povedala: »Ne moram vam povedati, kako sva bila z možem srečna, da sva bila na svojem in spet skupaj. Na posesti smo redili po dve kravi, prašiče in kokoši ter se tako preživljali s kmetovanjem. Toda bili so tudi hudi časi. Morali smo "šparati". Velikokrat sem ponoči razmišljala, kaj bom naslednji dan skuhala družini. Vseeno sem bila vesela, da so bili otroci zdravi in so zrasli. Lahko rečem, včasih je bilo hudo, včasih lepo. Hudo mi je bilo, ko mi je leta 1990 leta umrl mož. Vesela sem, da imam topel dom pri hčerki Mariji, ki lepo skrbi zame. V veliko veselje so mi obiski mojih otrok in njenih družinskih članov. Lahko rečem da mi tako dobro ni šlo nikoli kot sedaj. Kot vidim gre tudi drugim ljudem dobro, saj jim hrane ne manjka.« Da bi le tako ostalo, je tedaj, ko je bila še dobrega zdravja, pripomnila razpoložena Marija.
Tedaj se je vsem, ki smo jo obiskali, zahvalila za obisk in darila. Gotovo bi to storila tudi danes, če bi ji zdravje dopuščalo.